Ostali poskusi rekonstrukcije “belokranjskih dud”…

Kmalu za nami je za drugo folklorno skupino iz Bele krajine glasbilo z mehom izdelal tudi g. Stjepan Večković iz Zagreba, za kar naj bi mu predložil načrte g. Bruno Ravnikar. Po informacijah, ki sem jih uspel pridobiti od g. Večkovića, gre v osnovi za prebiralko, ki ustreza dalmatinskim diplam, tonsko prilagojeno na tonaliteto D. To je ne povsem logična izbira za Belo krajino (in hkrati neobičajno nizka tonaliteta za diple in dude, kar je na predstavitvi v Črnomlju izpostavil tudi gospod Večković), zato bi bilo zanimivo slišati utemeljitev, ki umešča tako glasbilo v belokranjski tradicijski prostor ter opredeljuje koliko pri tem še govorimo o rekonstrukciji. Pomemben podatek za nas je, da to glasbilo nima nobene veze z glasbili v muzeju, težko pa ga povežemo tudi z edinimi fotografijami godca, ki so se ohranile. G. Večković naj bi kasneje po teh fotografijah za folklorno skupino izdelal še eno prebiralko, ki je bolj podobna prebiralkam v muzeju, kar je po mojem mnenju korak v pravo smer.

Meritve uglasitve dipel v Metliškem muzeju

V preteklosti naj bi posamezniki opravili meritve uglasitve muzejskih dipel, ki pa naj bi bile ob tem brez originalnih jezičkov. Brez dodatnih podatkov o samem poteku meritev, pa tudi sicer, je uporabnost in težo teh meritev težko opredeliti. Potrebno bi bilo npr. navesti vsaj kakšen je bil osnovni ton na novo izdelanih jezičkov in na podlagi česa je bil izbran, koliko so bili jezički potisnjeni v prebiralko oziroma na podlagi česa je bila izbrana taka višina »lestvice«, kot je bila izbrana pri meritvah in, ker je od izdelave jezičkov odvisen tudi razpon med najnižjim in najvišjim tonom prebiralke, na podlagi česa je bil ta izbran tako, kot je bil. Razvidno je, da zgolj na podlagi prebiralke ni mogoče razbrati neke enolične uglasitve, ki naj bi ji ta pripadala.

Dude, gajde, diple….?

Pri raziskovanju in preučevanju glasbil z mehom v Sloveniji močno zaostajamo za nekaterimi našimi sosedi, tako smo nemalokrat na spolzkem terenu tudi v teminologiji. Hrvati, denimo, poznajo in ločijo tri različne vrste domačih glasbil z mehom: gajde, dude (beseda »dude« ima v hrvaščini zelo usmerjen pomen) ter diple ali mehove. Slednji so zelo specifičen tip glasbil z mehom, razširjen od Črne gore prek Hercegovine do skrajnega severozahoda Hrvaške. Istrski meh je zgolj en tip glasbila iz te družine, poznamo vsaj še dalmatinskega in hercegovskega. V preteklosti so obstajali še številni drugi. Da bi dobili vtis za kakšno vrsto glasbil gre in kakšen je njihov odnos do uglasitve, izpostavljam, da npr. Širola v svoji obsežni knjigi Sviraljke s udarnim jezičkom (Zagreb, JAZU, 1937) navaja primere, ko je bilo pri izdelovalcih merilo za dimenzije prebiralke razmak med palcem in kazalcem ter palcem in sredincem, mesto tonskih luknjic pa določeno »na oko«, z enakomernimi razmaki (enakomerni razmaki med enako velikimi luknjicami so osnovna značilnost te vrste glasbil, konkreten tip prebiralke pa je primarno opredeljen z razporeditvijo parov in enojnih luknjic na obeh ceveh prebiralke).  Ne glasbilo ne glasba sama, ki se danes in se je v preteklosti igrala na diple, ne sodita v okvir šolske tonalne glasbe in sodobnih lestvic. Izvajanju in poustvarjanju sodobne ljudske glasbe brez izrazitih in za nekatere »motečih« odstopanj v melodiki in intonanci bi od omenjenih glasbil npr. najbolj ustrezale hrvaške gajde in dude, izrazito najmanj pa diple.

Od dveh prebiralk v metliškem muzeju je ena po zgradbi klasična prebiralka dipel, druga pa diplam zelo podobno glasbilo. Ne eno ne drugo glasbilo ne bi moglo povsem izpolniti zgoraj omenjenih pričakovanj po »sodobnem« glasbenem izrazu, ki se redno pojavljajo v povezavi z zamislimi o »rekonstruiranju« belokranjskih dud, brez izrazitih konstrukcijskih sprememb. To je najbrž tudi eden izmed razlogov, da so pretekli poskusi rekonstrukcije muzejskih prebiralk obstali še preden so bili uresničeni. Navkljub temu pa sta glasbili iz muzeja po mojem mnenju za naš prostor izjemna etnološka in folkloristična dragocenost, ki je bila dosedaj premalokrat izpostavljena in obravnavana. Razlikujeta se namreč od vseh nam znanih danes še živečih sorodnih glasbil na Balkanu, bodisi po razporeditvi luknjic, bodisi po podrobnostih same zgradbe, in sta lastni Beli krajini.

Istrska lestvica in glasbeni stili tesnih intervalov

Istrska lestvica (oziroma lestvice) je izraz, ki v našem primeru sam po sebi zavaja. Gre v bistvu za glasbene stile netemperiranih tesnih intervalov oziroma tonske nize, ki v njih nastopajo. Te v ljudski melodiki zasledimo tudi širše po Balkanu, ne zgolj v Istri. Zgled in vpliv arhaičnih netemperiranih glasbil, kot so recimo dvojnice, diple in gusle, na pevske prakse nekega okolja, je tako zanimiva tema tudi iz vidika poustvarjanja. Če so diple bile prisotne v glasbenem prostoru Bele krajine, je gotovo prihajalo tudi do nekega naravnega sovplivanja med njimi in tedanjimi pevskimi praksami in okusi.

“Belokranjski melos”

Rekonstrukcija katerekoli izginule glasbene prakse bo vedno neogibno podvržena skepsi in polemikam. Zgodba z rekonstrukcijo glasbil za FS Vinica zagotovo ni bila zastavljena z mislijo, da je dokončna in, da ne dopušča nobenega drugega mnenja. So bili pa že zgolj s tem, vsaj kolikor je meni znano, na področju rekonstrukcije glasbil iz muzeja storjeni večji premiki kot v desetletjih pred tem. Diple v svoji muzejski obliki so v svojih okvirih intonančno prilagodljivo glasbilo, ki godcu dopušča precej svobode. Zato ponovno vabim vse zainteresirane k raziskovanju glasbil v muzeju in iskanju »pravega melosa«.