Crafts and music

Dva starinska napeva iz Bele krajine

by Editor

V kontekstu rekonstrukcije glasbil iz muzeja in iskanja spremljajočega arhaičnega glasbenega izraza Bele krajine, podajam dve starinski pesmi, ki sodita v starejšo plast belokranjske glasbene estetetike. Prva je znana Tri jetrve, ki sodi v sklop zapuščine snemanj, ki jih je tik pred prvo svetovno vojno v belokranjskih vaseh Adlešiči in Preloka izvajal domačin Juro Adlešič, ter je večkrat podajana kot vzorčen primer arhaičnosti v slovenskem prostoru. Druga je Široko more i Dunaj. Informacije, ki jih podajam v nadaljevanju, vključno s transkripcijami napevov, črpam iz članka, ki ga je leta 1930/31 objavil Stanko Vurnik v Etnologu (Studija o glasbeni folklori na Belokranjskem), ter nekaterih drugih virov. 

Tri jetrve žito žele

 
 
Pesem je s praktično enakim besedilom znana tudi na Hrvaškem, vendar pri belokranjski inačici izstopata starinski napev in način petja. Pesem naj bi že leta 1914 med snemanji Juro Adlešič v svojih zapiskih označil kot “starinsko” (glej tukaj), kar bi dodatno pričalo o njeni arhaičnosti.
 
Besedilo, ki ga je med snemanji zapisal Juro Adlešič (glej Vurnik), je sledeče:
 
Tri jetrve žito žele.
Prva žela, snop nažela,
Druga žela, dva nažela.
Tretja žela, tri nažela.
Med sebom se spominjale,
Ka bi koga naj volila.
Lepa Magda govorila,
Da bi Jureta naj volila.
   
Po Štritofovi transkripciji posnetka, je melodija sledeča:
 
 
Vurnik ob tem ugotavlja: “…Pesem se dvoglasno poje večinoma v paralelnih tercah, večkrat se pa pojavi na spodnjo noto melizem v gornji (primerjaj tudi 2., 4., 6. takt v prejšnji! [t.j. Široko more i Dunaj, op. tf.]), konec zopet pokaže značilno »shajanje« obeh melodij, ker je spodnja nekako brez nujne potrebe zato poprej padla na c.”  
 
Za primerjavo si lahko pogledamo starinski način petja v netemperiranih ozkih intervalih iz Čičarije, t.i. bugarenje (izraz “bugarenje” je v tem primeru umetno vpeljan s strani etnomuzikologov in nima veze npr. z “bugarenjem” kot objokovanjem mrliča, ki je v navadi ponekod po Balkanu). Gre za slabo raziskan in ogrožen starinski način petja, ki kaže poteze, ki so lastne dinarski glasbi (glej npr.: Marušić, “Piskaj, sona, sopi”).
    

   

Široko more i Dunaj

Druga pesem je Široko more i Dunaj, posneta leta 1961, ki je izdana na zgoščenki Bela krajina in Kostel – Zvočni primeri izvirne ljudske glasbe. V opombah k zgoščenki je moč prebrati, da naj bi bila pesem v Belo krajino prinešena iz Karlovškega področja in sicer ne preveč razširjena. Vendar je pesem med svojimi snemanji posnel že Juro Adlešič. Pesem je izvorno istrsko-kvarnerska, kar se da sklepati po tonski strukturi in melodiki.
   
     
Besedilo inačice iz leta 1961 je sledeče (po mojem zapisu):
 
Široko more i Dunaj,
na njem mi plovi galija.
Na njem se vozi Delija,
na njem se vozi Delija.
Na njem se vozi Delija
ninaninenena Delija.
[ Na njem se bijeli košulja,
ninaninenena košulja. 2x ]
[ Što ju je majka krojila,
ninaninenena krojila. 2x ]
Što ju je seka šivala,
što ju je seka šivala.
Što ju je seka šivala,
ninaninenena šivala.
[ Što ju je draga peglala,
ninaninenena peglala. 2x ]
 
Verzija, ki jo je pol stoletja prej na voščene valje posnel Juro Adlešič, je po Štritofovi transkripciji, ki jo navaja Vurnik, taka:
 
Široko je morje i Dunaj
Refren: [Ninaninena, traninanaj.]
Po njem se vozi barčica . ..
U njoj se vozi Mikula . ..
Na njem se beli košulja . ..
Ni mu je dala majčica . ..
Nit mu je dala sestrica . . .
Več mu je dala ljubica
   

  
Vurnik ugotavlja, da “… Res, da pojeta glasova največkrat vzporedno v tercah, toda v obeh začetkih (takt 1. in 5.) se uveljavi izrazito protigibanje, isto se pokaže v koncih (takt 4. in 8.), kjer se razšla glasova zopet strneta v sklepni ton.“
 
Pesem najdemo v Istri. Terenski posnetek iz Istre v tipičnem istrskem dvoglasju iz leta 1970, za primerjavo, najdemo pod zaporedno številko 13 na zgoščenki Arhiv Renato Pernić št. 9 (HRT – Radio Pula, 2009), ki je v spletni obliki na voljo tukaj:
   

   

V razmislek

V zvezi z očitno sorodnostjo omenjenih belokranjskih glasbenih praks s praksami v Istri in Kvarnerju, se poraja zanimivo vprašanje ali je mogoče in upravičeno govoriti o “istrski lestvici” in sorodni glasbeni tradiciji v Beli krajini? O istrski lestvici v Beli krajini govori, recimo, Mira Omerzel (Revija GM, št. 8, let. 14).
          
Terseglav ugotavlja, da folkloristi odkrivajo številne mediteranske kulturne elemente na Panonskem področju, kamor spada tudi Bela krajina. Da že v Valvazorjevih zapisih uskoških pesmi precejšen delež teh prihaja iz Istre in Hrvaškega Primorja. Ugotavlja, da se večina pesmi, ki se pojejo danes (razen pesmi belokranjskih Srbov), melodijsko ne razlikuje več od pesmi ostalih področij Slovenije. Da pa obstaja tudi nekaj pesmi, pri katerih pevci skušajo “prvotni” melodiji, tipični za Hrvaško Primorje ali Dalmacijo, slediti (kot tak primer našteje tri pesmi: Vrbniče nad moru, Široko more i Dunav in Izrasla je rumena jabuka). Zaradi neprilagajanja slovenski glasbi izpadejo te skladbe melodijsko netipične za Belo krajino, sicer vseskozi odprto za hrvaške in primorske vplive. Na vprašanje izvora Terseglav ponuja odgovor, da gre za pesmi prevzete in razširjene prek folklornih skupin v obdobju po 2. sv vojni (Terseglav, The influence of Croatian Mediteranian area on folk poetry in Bela krajina, Nar. umjet. 36/1, 1999). Vendar nekatere pesmi zasledimo že pri prvih snemanjih Jura Adlešiča (npr. Široko more i Dunaj), kar pomeni, da so v belokranjski tradiciji in Beli krajini dokumentirano prisotne vsaj 30 let več.
                    
Glede na izpričano prisotnost dipel v Beli krajini, ni odveč omeniti, da arhaične netemperirane lestvice in zanje značilni glasbeni stili tesnih intervalov, izhajajoč iz preprostih tonskih nizov netemperiranih glasbil (sopele, diple, dvojnice, gusle), ki so sicer najprej pritegnili pozornost raziskovalcev v Istri in Hrvaškem Primorju, niso omejeni zgolj na ti dve regiji. Sam naziv “istrska lestvica” zato po mnenju številnih raziskovalcev za te stile ni najbolj točen. Odgovore koliko in v katerih primerih na ta način petih pesmi v Beli krajini gre za neposreden vpliv Istre in Kvarnerja, koliko mogoče za starejšo skupno dediščino predmigracijske domovine ali pa morebitne posredne mediteranske ali druge vplive prek okoliških pokrajin, bi lahko osvetlila poglobljena študija. V vsakem primeru pa ti ohranjeni drobci, zlasti ko gre za starejše zapise, sestavljajo enega izmed najbolj arhaičnih in zanimivih delčkov belokranjske glasbene dediščine, ki so se ohranili v arhivih.